Omemba: Sebastijan Horvat

»In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektivnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.«

»Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas.«

»Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel.«

»Intenzivnost in sporočilnost uprizoritve sta v njeni komornosti, neposrednosti ter kritičnosti do preteklosti in sedanjosti.«

»Predstava izrazito temelji na občutkih, in to so občutki, ki jih tudi mi čutimo v teh novih časih.«

»Dovolite mi samo stavek. Bili smo skupaj. Hvala lepa.«

»Obe vlogi oblikuje koherentno in z osebno angažiranostjo do obeh likov, pri čemer izkaže izjemno pestrost registrov in stilov ter obenem potrdi svojo značilno igralsko prezenco.«

»Vlaškalićev lik Jeranka odseva tragičnost slehernika v neobčutljivem mehanizmu zgodovine in tako utelesi imaginarij celotne uprizoritve.«

»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«

»Požigi so zaradi vrhunskega dela vseh ustvarjalcev uprizoritve –, dragocena, temeljito zamišljena in odigrana predstava, ki v vsej polnosti elementov uprizarja kaos sveta.«

»Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne.«

»V tem odlomku, ki bi ga danes prehitro opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev težav, s katerimi se je nemški književnik in režiser Heiner Müller zagotovo soočal v času zgodovinske mrtve točke, na kateri je bil svet pred padcem berlinskega zidu.«

»Namesto množice delavcev, revolucionarjev, aparatčikov, kozakov, izdajalcev, fanatikov sta le mož in žena ter prostor med njunima telesoma in besedami. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo.«

»Bolj kot na nekem plakatnem političnem polju deluje na našo čutnost, da se naseli v naša pričakovanja in nas straši kot pošast od znotraj ter da nam povzroča neko nelagodje.«

»Predstava predstavlja vrhunski umetniški dosežek tako režiserja kot celotne ekipe.«

»Gre za kompleksno potovanje, ki povezuje generacije, mlada in stara telesa ter gledališke prakse in estetike.«

»Žirija je še izpostavila energičen revolucionarni izraz v prvem delu predstave ter očarljivo in izredno igro v drugem.«

»Kot da zgodovina 20. stoletja najde svoje pravo prizorišče – prostor sape med usti njega in nje.«

»Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje. Kot da se vsi politični boji začnejo na koži in se brutalno zarivajo in preizkušajo odpornost ženskega telesa.«

»Mi živimo v čisto drugačnih časih. Revolucionarjev ni več in smrt nikomur več ne sedi na rami, pa kljub temu čutimo, da nekaj ni prav.«

»'Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora.'«

»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«

»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«

»Skupnega imenovalca za sezono v trenutni situaciji ni.«

»Drama govori o vojni, portretira človeka, ki želi vplivati na svet, najti smisel in identiteto.«

»Pisateljičine zgodbe govorijo o navadnih ljudeh, o stvareh, o katerih ne želimo govoriti.«

»Kot da ves svet izgine. Vsa političnost je izvedena na odnos med možem in ženo, na dve telesi.«

»Šlo mi je zato, da skozi satirično obravnavo fašizma prešijem idejo čiste rase s pojmom izrojene umetnosti.«

»To je eden od tistih tekstov, skozi katere prevprašujemo tabuje.«